26. 6. 12

Domišljija, vizija... iluzija?

Zahodna civilizacija temelji na tehničnem napredku. Razvoj misli se je pričel v obdobju razsvetljenstva, ko so začeli raziskovati, kako deluje svet. Vse se je skozi naslednja desetletja in stoletja obračalo v čedalje večje razčlenjevanje in vse, kar se ni dalo izmeriti je bilo nesprejemljivo. Tako so ob koncu 19. stoletja znanstveno ugotovili še, da eter ne obstaja in podlaga za logično, analitično razmišljanje je bila dokončno postavljena. V Zahodni civilizaciji imamo tako že nekaj stoletij okrnjeno delovanje desne možganske polovice.

Logika, številke, ločenost, osredotočenost na detajle so domene leve možganske polovice. Domišljija, zmožnost videti celotno sliko, medsebojna povezanost, čustva in intuicija so domena desne možganske polovice. To, česar nam v Zahodni civilizaciji kronično primanjkuje. V zadnjih petnajstih letih, ko so se pričeli energetski premiki in nas pričeli vzpodbujati, da pričnemo razvijati tudi desni del možganske hemisfere, smo setako znašli pred dejstvom, da moramo lastne možgane preprogramirati in se naučiti, kako delati tudi z našim desnim delom možganov.

Kot otroci smo domišljijo znali uporabljati. Znali smo se preseliti v svoj svet, kjer smo ustvarjali in določen čas živeli v neki vzporedni realnosti. Potem je prišel vstop v šolo, kjer so nas začeli učiti dejstva, nam vsiljevali faktografski način razmišljanja, nas učili matematike, fizike in vsega, kar razvija logiko ter anlitične sposobnosti. Domišljija je imela večino časa prepoved vstopa v šolo – razen morda pri likovnem in glasbenem pouku enkrat tedensko. Domišljija je kar naenkrat postala nezaželena – dejstva so pomembna, »skoncentriraj se, sledi pouku, ne zamišljaj si, ampak razmišljaj!...«. In smo pozabili na domišljijo, izgnali smo jo v nek sanjski svet, ji prepovedali vstop v realno življenje.

In nato pride Zakon privlačnosti pa Skrivnost in vizalizacija, manifestacija obilja ter cel kup novodobnih tehnik, ki pravijo: zamisli si, predstavljaj si, uporabi domišljijo. In mi začnemo analitično razmišljati, uporabljati razum, misliti... potem pa nič. Rezultatov ni. V resnici se zadeve lotevamo z napačno polovico možganov. Leva torej logična stran ne premore čustev. Je »kontrol frik«, ki mora imeti vse pod nadzorom, razmišlja znotraj okvirjev in omejitev in seveda na ta način omejuje lastno kreacijo. Na drugi strani pa se ne znamo in ne zmoremo prepustiti domišljiji, sanjskemu svetu, ki ni omejen, kjer v mislih odplavamo in nas na krilih ponese preko meja, preko želje po nadzoru in detajlih. Ker so nas že kot otroke naučili, da se to ne dela. Da to ni realno. Domišljija pač ni realnost in ne more postati. In tako smo zaprli zmožnost kreiranja.

Skozi meditacijo se naučimo umiriti analitični um, naučimo se stanja ravnovesja in prejemanja informacij skozi desno možgansko polovico. Zavestno pričnemo sprejemati t.i. sanjske informacije. Kolikokrat dobim od ljudi vprašanje: »Je to kar vidim, slišim v meditaciji res ali si samo domišljam?« Moj odgovor je: »Če vam pomaga, je potem pomembno ali je res ali ne?« Tudi, če je to samo domišljija in nam pridobljene informacije pomagajo, je pomembno le to, da jim sledimo. Domišljija je vstop na druge dimenzije, je dostop na nivoje zavesti in zavedanja, kjer pravila fizičnega ne veljajo. In na teh nivojih kreiramo. Tu domujejo čustva in vsebujejo energetski naboj, ki se nam razodene skozi vizijo, skozi vpogled v druge razsežnosti in je neomejen. To zavestno začutimo pomembno je, da te občutke to vizijo zadržimo, jo očistimo strahov in s tem prenesemo v realnost. Manifestacija je namreč prenos energetskega sveta v fizično realnost mimo našega analitičnega uma. Analitični um nam namreč govori, kaj je mogoče in kaj ne. Domišljija te omejitve odstrani. Trik, ki ga še ne obvladujemo je, kako domišljijo pretvoriti v fizično manifestacijo torej realnost. Kako poskrbeti, da vizija ne ostane le iluzija. Največji filter predstavljajo strahovi našega uma: to ni mogoče, tega nisem vreden, ne zaslužim si, strah me je posledic... Strahove premagamo tako, da stopimo vanje. In v trenutku, ko to storimo, jih prestopimo in presežemo. Izgubijo svojo moč ter izginejo. In naša vizija dobi možnost izpolnitve ter s tem uresničitve. Vizija ustvarjena v svetu domišljije končno lahko postane realnost.

4. 6. 12

Strah pred Ljubeznijo


Vsi iščemo Ljubezen. Pa vendar ali smo nanjo v resnici pripravljeni? Ljubezen presvetli vse kotičke nas samih in pokaže na vsa naša prepričanja, vzorce, strahove ter vse tisto, česar si nismo pripravljeni priznati. In zato Ljubezen boli. Boli, ker nam pokaže vse naše navezanosti, boli, ker pokaže vse naše rane iz preteklosti in boli, ker tega ne želimo izpustiti.

Soočenje s svojimi strahovi je preveč boleče in preveč strah nas je, da bi se spopadli s tistim, česar nam v preteklosti ni uspelo premagati. Vsak strah nas postavi pred situacijo, s katero se nismo uspeli soočiti v preteklosti. Naše odlašanje in potiskanje vsega v podzavest vse skupaj samo še poslabša. Energija, ki smo jo toliko časa skrivali in zatirali, se dvigne na površje in prinese s seboj še vse napore, ki so bili usmerjeni v to, da smo jo tako uspešno skrivali.

Pri tem skrivanju in zatiranju tistega s čimer se nismo pripravljeni soočiti, smo ljudje pravi mojstri. Prizadeta čustva, ki jih nismo uspeli transformirati in smo jih zato namenoma nekam ''pospravili'' nas silijo, da se jim izogibamo z bežanjem, iskanjem nečesa, kar bi nam pomagalo pozabiti, sami sebe celo skušamo zagraditi s pravimi energetskimi zidovi. Težava je v tem, da ničemur kar nosimo v sebi ne moremo ubežati. Kajti, ko bežimo, nosimo s seboj vse kar je v nas. Ko se ogradimo v trdnjavo, ostanejo vsa naša čustva in prepričanja z nami. Ko se obračamo stran, se vse obrača skupaj z nami.

Pred lastnimi čustvi (dobrimi in slabimi) ne moremo zbežati. Čustva ne poznajo časa in prostora. Skupaj s prepričanji, vzorci in strahovi so naš odziv na situacije v trenutku, ko so se le-te zgodile. In v tistem trenutku smo verjeli, da smo pred njimi nemočni. Da nimamo toliko znanja, izkušenj, volje in notranje moči, da bi se temu lahko uprli. Do njih vzpostavimo določeno stopnjo navezanosti, ki nam onemogoča, da bi jih izpustili. ''Ne morem'' je glavni izgovor, ''Pretežko je'' in ''Spomin je preveč boleč''.

V življenju nam nikoli ni dana izkušnja, ki bi bila močnejša od nas. V tistem trenutku smo se odzvali kot smo najbolje znali in zmogli. In potem smo izkušnjo ponotranjili. Začeli smo se izogibati podobnih situacij, ker verjamemo, da se s posledicami ne moremo soočiti. Ker smo nazadnje padli in je bolelo. In zdaj je bolje, da se izogenmo vsem zunanjim stimulacijam, ki bi nas uspele pahniti v isto bolečino. A življenje je izkušnja in nam znova in znova ponuja popravni izpit. Česar nismo razrešili, se bo kot bumerang znova in znova vračalo k nam. In potem bežimo še dlje, gradimo še višje zidove, se pretvarjamo, da smo nekaj, kar v resnici nismo... vse dokler nas ne zadane tako močno, da smo se prisiljeni soočiti s strahovi, prepričanji in čustvi.

In kaj ima pri vsem tem Ljubezen? Ljubezen je odsotnost strahu. Kako naj bomo torej istočasno polni Ljubezni, če samo polni strahov? Ljubezni je potrebno napraviti prostor. Da bi to naredili pa je potrebno počistiti strahove. In tega nas je strah. Žalostno je, da se upiramo, kadar nam kdo ponuja pomoč, kadar nam Univerzum pošilja znake in kadar nas okolje podpira. Takrat je preveč udobno. Kaj je tisto, kar nas tako močno vrže iz naše cone udobja, da se končno zbudimo in spregledamo? Kako močno nas mora nekaj (pri)zadeti, da smo se pripravljeni soočiti sami s seboj? Zakaj nam mora življenje spodnesti tla pod nogami, da se raztreščimo, samo zato, da se potem počasi začnemo sestavljati nazaj?

Sami smo kreatorji svojega življenja in svojih odzivov na situacije v njem. Danes smo veliko pametneši, imamo več izkušenj in modrosti kot v preteklosti. Izkoristimo pomoč, ki nam je ponujena in se zavestno lotimo soočanja s strahovi. Moja izkušnja je, da zavestno stopiti v strah pomeni osvoboditev. Pomeni, da lahko sama nadziram potek soočenja, da izkoristim orodja in pomoč, ki so na voljo in se na ta način varno in nadzorovano lotim svojih senc. In nikoli ni tako težko, kot sem mislila, da bo. Misel pred prvim korakom je vedno najtežja, korak sam nikoli.

Zato na takšno potovanje ni potrebno iti sam. Vedno je na voljo podpora in pomoč tistih, ki smo že prehodili svoje doline senc. Za podporo in vodstvo smo vedno tukaj, ob tebi. Če tako izbereš.