4. 6. 12

Strah pred Ljubeznijo


Vsi iščemo Ljubezen. Pa vendar ali smo nanjo v resnici pripravljeni? Ljubezen presvetli vse kotičke nas samih in pokaže na vsa naša prepričanja, vzorce, strahove ter vse tisto, česar si nismo pripravljeni priznati. In zato Ljubezen boli. Boli, ker nam pokaže vse naše navezanosti, boli, ker pokaže vse naše rane iz preteklosti in boli, ker tega ne želimo izpustiti.

Soočenje s svojimi strahovi je preveč boleče in preveč strah nas je, da bi se spopadli s tistim, česar nam v preteklosti ni uspelo premagati. Vsak strah nas postavi pred situacijo, s katero se nismo uspeli soočiti v preteklosti. Naše odlašanje in potiskanje vsega v podzavest vse skupaj samo še poslabša. Energija, ki smo jo toliko časa skrivali in zatirali, se dvigne na površje in prinese s seboj še vse napore, ki so bili usmerjeni v to, da smo jo tako uspešno skrivali.

Pri tem skrivanju in zatiranju tistega s čimer se nismo pripravljeni soočiti, smo ljudje pravi mojstri. Prizadeta čustva, ki jih nismo uspeli transformirati in smo jih zato namenoma nekam ''pospravili'' nas silijo, da se jim izogibamo z bežanjem, iskanjem nečesa, kar bi nam pomagalo pozabiti, sami sebe celo skušamo zagraditi s pravimi energetskimi zidovi. Težava je v tem, da ničemur kar nosimo v sebi ne moremo ubežati. Kajti, ko bežimo, nosimo s seboj vse kar je v nas. Ko se ogradimo v trdnjavo, ostanejo vsa naša čustva in prepričanja z nami. Ko se obračamo stran, se vse obrača skupaj z nami.

Pred lastnimi čustvi (dobrimi in slabimi) ne moremo zbežati. Čustva ne poznajo časa in prostora. Skupaj s prepričanji, vzorci in strahovi so naš odziv na situacije v trenutku, ko so se le-te zgodile. In v tistem trenutku smo verjeli, da smo pred njimi nemočni. Da nimamo toliko znanja, izkušenj, volje in notranje moči, da bi se temu lahko uprli. Do njih vzpostavimo določeno stopnjo navezanosti, ki nam onemogoča, da bi jih izpustili. ''Ne morem'' je glavni izgovor, ''Pretežko je'' in ''Spomin je preveč boleč''.

V življenju nam nikoli ni dana izkušnja, ki bi bila močnejša od nas. V tistem trenutku smo se odzvali kot smo najbolje znali in zmogli. In potem smo izkušnjo ponotranjili. Začeli smo se izogibati podobnih situacij, ker verjamemo, da se s posledicami ne moremo soočiti. Ker smo nazadnje padli in je bolelo. In zdaj je bolje, da se izogenmo vsem zunanjim stimulacijam, ki bi nas uspele pahniti v isto bolečino. A življenje je izkušnja in nam znova in znova ponuja popravni izpit. Česar nismo razrešili, se bo kot bumerang znova in znova vračalo k nam. In potem bežimo še dlje, gradimo še višje zidove, se pretvarjamo, da smo nekaj, kar v resnici nismo... vse dokler nas ne zadane tako močno, da smo se prisiljeni soočiti s strahovi, prepričanji in čustvi.

In kaj ima pri vsem tem Ljubezen? Ljubezen je odsotnost strahu. Kako naj bomo torej istočasno polni Ljubezni, če samo polni strahov? Ljubezni je potrebno napraviti prostor. Da bi to naredili pa je potrebno počistiti strahove. In tega nas je strah. Žalostno je, da se upiramo, kadar nam kdo ponuja pomoč, kadar nam Univerzum pošilja znake in kadar nas okolje podpira. Takrat je preveč udobno. Kaj je tisto, kar nas tako močno vrže iz naše cone udobja, da se končno zbudimo in spregledamo? Kako močno nas mora nekaj (pri)zadeti, da smo se pripravljeni soočiti sami s seboj? Zakaj nam mora življenje spodnesti tla pod nogami, da se raztreščimo, samo zato, da se potem počasi začnemo sestavljati nazaj?

Sami smo kreatorji svojega življenja in svojih odzivov na situacije v njem. Danes smo veliko pametneši, imamo več izkušenj in modrosti kot v preteklosti. Izkoristimo pomoč, ki nam je ponujena in se zavestno lotimo soočanja s strahovi. Moja izkušnja je, da zavestno stopiti v strah pomeni osvoboditev. Pomeni, da lahko sama nadziram potek soočenja, da izkoristim orodja in pomoč, ki so na voljo in se na ta način varno in nadzorovano lotim svojih senc. In nikoli ni tako težko, kot sem mislila, da bo. Misel pred prvim korakom je vedno najtežja, korak sam nikoli.

Zato na takšno potovanje ni potrebno iti sam. Vedno je na voljo podpora in pomoč tistih, ki smo že prehodili svoje doline senc. Za podporo in vodstvo smo vedno tukaj, ob tebi. Če tako izbereš.